British Petroleum (BP) je 30. januarja objavil poročilo »Svetovni energetski pregled« za leto 2023, v katerem je poudaril, da so fosilna goriva kratkoročno pomembnejša pri energetskem prehodu, vendar se pričakuje, da bodo svetovno pomanjkanje energije, emisije ogljika še naprej naraščale in drugi dejavniki pospešili zeleni in nizkoogljični prehod. Poročilo je predstavilo štiri trende globalnega energetskega razvoja in napovedalo razvoj nizkoogljičnih energij do leta 2050.
Poročilo poudarja, da bodo fosilna goriva kratkoročno igrala pomembno vlogo v procesu energetskega prehoda, vendar bodo svetovno pomanjkanje energije, nenehno naraščanje emisij ogljika in pogosti ekstremni vremenski pojavi pospešili svetovni prehod na zeleno energijo in nizkoogljično energijo. Učinkovit prehod mora hkrati obravnavati energetsko varnost, cenovno dostopnost in trajnost. Svetovna energetska prihodnost bo pokazala štiri glavne trende: upadajočo vlogo ogljikovodikove energije, hiter razvoj obnovljivih virov energije, naraščajočo stopnjo elektrifikacije in nadaljnjo rast nizke porabe ogljikovodikov.
Poročilo predvideva razvoj energetskih sistemov do leta 2050 po treh scenarijih: pospešeni prehod, neto ničelna stopnja in nova energija. Poročilo nakazuje, da bi se v scenariju pospešenega prehoda emisije ogljika zmanjšale za približno 75 %; v scenariju neto ničelne stopnje se bodo emisije ogljika zmanjšale za več kot 95; v novem dinamičnem scenariju (ki predpostavlja, da se bo splošno stanje svetovnega energetskega razvoja v zadnjih petih letih, vključno s tehnološkim napredkom, zmanjšanjem stroškov itd. in intenzivnostjo svetovne politike, v naslednjih petih do 30 letih ne bo spremenilo) bodo svetovne emisije ogljika dosegle vrhunec v dvajsetih letih 21. stoletja in do leta 2050 zmanjšale svetovne emisije ogljika za približno 30 % v primerjavi z letom 2019.
Poročilo trdi, da imajo nizki ogljikovodiki ključno vlogo pri prehodu na nizkoogljično energijo, zlasti v industriji, prometu in drugih sektorjih, ki jih je težko elektrificirati. Zeleni vodik in modri vodik sta glavna nizkoogljična ogljikovodikova proizvoda, pomen zelenega vodika pa se bo s procesom energetske transformacije še povečal. Trgovina z vodikom vključuje regionalno trgovino po cevovodih za prevoz čistega vodika in pomorsko trgovino z vodikovimi derivati.
Poročilo napoveduje, da bo do leta 2030, v okviru scenarijev pospešenega prehoda in neto ničelnih emisij, povpraševanje po nizkih ogljikovodikih doseglo 30 milijonov ton/leto oziroma 50 milijonov ton/leto, pri čemer se bo večina teh nizkih ogljikovodikov uporabljala kot vir energije in industrijska redukcijska sredstva za nadomestitev zemeljskega plina, vodika na osnovi premoga (ki se uporablja kot industrijska surovina za rafiniranje, proizvodnjo amoniaka in metanola) in premoga. Preostanek se bo uporabljal v proizvodnji kemikalij in cementa.
Do leta 2050 bo proizvodnja jekla porabila približno 40 % celotnega povpraševanja po ogljikovodikih z nizkimi emisijami v industrijskem sektorju, v scenarijih pospešenega prehoda in neto ničelnih emisij pa bodo ogljikovodiki z nizkimi emisijami predstavljali približno 5 % oziroma 10 % celotne porabe energije.
Poročilo tudi napoveduje, da bodo v scenarijih pospešenega prehoda in neto ničelnih emisij vodikovi derivati do leta 2050 predstavljali 10 % oziroma 30 % povpraševanja po energiji v letalstvu ter 30 % oziroma 55 % povpraševanja po energiji v pomorstvu, večina preostanka pa bo namenjena sektorju težkega cestnega prometa; do leta 2050 bo vsota nizkoogljikovodičnih in vodikovih derivatov predstavljala 10 % oziroma 20 % celotne porabe energije v prometnem sektorju v scenarijih pospešenega prehoda in neto ničelnih emisij.
Trenutno so stroški modrega vodika v večini delov sveta običajno nižji od stroškov zelenega vodika, vendar se bo razlika v stroških postopoma zmanjševala z napredkom tehnologije proizvodnje zelenega vodika, povečanjem učinkovitosti proizvodnje in zvišanjem cen tradicionalnih fosilnih goriv, navaja poročilo. V scenariju pospešenega prehoda in neto ničelnih emisij poročilo napoveduje, da bo zeleni vodik do leta 2030 predstavljal približno 60 odstotkov vseh nizkoogljikovodičnih proizvodov, do leta 2050 pa se bo povečal na 65 odstotkov.
Poročilo tudi navaja, da se bo način trgovanja z vodikom razlikoval glede na končno uporabo. Za aplikacije, ki zahtevajo čisti vodik (kot so industrijski visokotemperaturni procesi ogrevanja ali cestni prevoz), se lahko povpraševanje uvaža z ustreznih območij po cevovodih; za območja, kjer so potrebni vodikovi derivati (kot sta amonijak in metanol za ladje), so stroški prevoza z vodikovimi derivati relativno nizki, povpraševanje pa se lahko uvaža iz stroškovno najugodnejših držav po vsem svetu.
V Evropski uniji poročilo na primer napoveduje, da bo EU v scenariju pospešenega prehoda in neto ničelnih emisij do leta 2030 proizvedla približno 70 % svojih nizkih ogljikovodikov, do leta 2050 pa bo ta delež padel na 60 %. Od uvoza nizkih ogljikovodikov bo približno 50 odstotkov čistega vodika uvoženega po cevovodih iz Severne Afrike in drugih evropskih držav (npr. Norveške, Združenega kraljestva), preostalih 50 odstotkov pa po morju s svetovnega trga v obliki vodikovih derivatov.
Čas objave: 6. februar 2023